Na daljšo pot z otroki v avtomobilu

Vsak starš, ki je kdaj z otrokom v avtomobilu moral prevoziti daljšo pot, se zaveda, da je v večini primerov takšna pot za otroka bolj naporna, kot za voznika. Tudi pri vožnji na letni dopust ni nič drugače. Za otroka se počitnice ne pričnejo z odhodom od doma, temveč s prihodom na ciljno lokacijo. Vmesna vožnja je za njih večinoma dolgočasna in naporna. To pa nikakor ni razlog, da se jim v primeru nemirnosti med vožnjo dovoli zapustiti varnostni sedež.

Ob nenadnem močnem zaviranju ali trku oziroma naletu nepripet potnik (tako kot tudi nepritrjena prtljaga) potuje naprej po zaustavljenem avtomobilu z nezmanjšano hitrostjo - do prve čvrste ovire. Vanjo, naj bo to sedež, armatura ali vetrobransko steklo, nepripet potnik udari s 30 do 50-kratnikom svoje mase! To pomeni, da ima otrok s 15 kilogrami ob udarcu v oviro maso približno pol tone, otrok s 25 kilogrami pa že kar eno tono!

Posledice takšnih udarcev pogosto vidimo v testih, kjer se skuša nakazati nevarnosti nezavarovane prtljage v potniškem prostoru. Pri tem moramo izpostaviti, da se večina testov dogaja pri nizkih hitrostih, na primer 50 km/h. Sile ob morebitnem trku so namreč zares velike; na karoserijo avtomobila ob trku pri hitrosti 50 km/h deluje pojemek, ki je 24-krat večji od sile težnosti, enak pojemek pa deluje tudi na vse predmete v notranjosti avtomobila.

Že pri tako nizki hitrosti lahko otrok, ki stoji med voznikovim in sovoznikovim sedežem, med močnejšim zaviranjem pade in se resno poškoduje. Ob trku pri enaki hitrosti pa so lahko za takšnega otroka posledice že usodne. Otroka se zato nikakor ne sme odpeti iz avtosedeža, veliko bolje bo poskrbeti, da mu bo med potjo udobno in, da se ne bo dolgočasil. Najbolje pa je, da se med potjo načrtujejo tudi postanki, pri katerih bo monotonost vožnje prekinjena.

Za otrokovo nezadovoljstvo in neudobje so v veliki meri krivi starši, zato je potrebno poskrbeti, da bo otrok v sedežu nameščen pravilno in tako, da bo sedež in sedalni položaj ustrezal njegovi velikosti in teži. Ni nujno niti, da je vsak sedež primeren za vsakega otroka, četudi ustreza njegovi velikosti in masi. Testi otroških avtosedežev, ki so redno objavljani v Motoreviji staršu lahko zelo pomagajo pri izbiri najbolj varnega, kar pa ne pomeni, da bo tak sedež ustrezal tudi otroku. Po naših izkušnjah je večina prodajalcev otroških sedežev pripravljena kupcu omogočiti, da otrok pred nakupom vsaj sede v sedež. Če se le da, pa lahko kupec prodajalca prosi, če lahko namestitev sedeža preizkusi tudi v svojem avtomobilu. Le tako starš dobi občutek, kakšen bo otrokov sedalni položaj, kaj ga utegne motiti med vožnjo in kako prilagodljiv je sedež.

Le malokateri otrok bi želel biti med vožnjo privezan z varnostnim pasom, vendar je najbolje, da se mu to privzgoji že od malega. Naj razume, da je to potrebno in zakaj, pri tem naj mu bodo za zgled tudi ostali potniki v avtomobilu - tudi tisti na zadnjih sedežih.
Otroku je potrebno prilagoditi tudi zračenje - naj mu ne bo prevroče, po drugi strani pa vanj ne sme stalno pihati hladen zrak, kaj šele, da bi bil ves čas na prepihu. Poskrbeti je potrebno tudi za zaščito pred soncem, kar se preprosto reši že z zložljivim senčnikom.
Za nemirnost otrok med daljšimi vožnjami je kriva tudi monotonost in pomanjkanje zabave. Temu botruje že moderna zasnova avtomobilov, ki so večinoma oblikovani tako, da se bočna linija dviguje. Ta dvigajoča bočna linija poleg lepšega videza skrbi tudi za večjo varnost potnikov na zadnjih sedežih, istočasno pa žal pomeni tudi, da otrok z zadnjega sedeža ne vidi prav veliko. Otrok je tako obkrožen s plastiko in oblazinjenjem dolgočasnih barv, poleg tega pa ima omejeno tudi gibanje. Ima torej vsak razlog za slabo voljo.

Da temu ne bo tako, lahko poskrbijo starši, če že vnaprej razmislijo, kako ga bodo zabavali in s kakšnimi igračami ali aktivnostmi se bo najbolj prijetno kratkočasil. Ob tem je treba biti pozoren na velikost in obliko igrač. Naj bodo ustrezne velikosti in po možnosti brez ostrih robov. Izogibajte se predvsem koničastim predmetom, npr. barvicam. Pomaga se mu lahko tudi z upoštevanjem njegovega naravnega bioritma in skrbjo za redno prehrano, pijačo in ne navsezadnje za njegov spanec. Tako mu bo pot še najhitreje minila.

Če otrok med vožnjo zaspi, to ne pomeni, da zanj ni potrebno skrbeti tudi v nadaljevanju. Poskrbeti je potrebno za njegovo udobje in držo. Nekateri otroški sedeži omogočajo prilagoditev naklona, da je otroku med spanjem bolj udobno. V drugih primerih se poskrbi za ustrezno oblazinjenje, pri večjih otrocih morda tudi za ovratno blazino. Ni nujno, da bo otrok med spanjem temperaturo v avtomobilu dojemal enako kot ostali potniki - če se poti, se mu obriše pot, morda podloži tetra plenico, če ga zebe se ga pokrije. Vseeno pa je ves čas potrebno skrbeti za otrokov ustrezen položaj v sedežu. Otroka se ne odpenja, prav tako pa se ne sme posegati v samo strukturo sedeža izven možnosti, ki nam jih nudi proizvajalec.

Posebej pomembni so tudi postanki na poti. Tudi, če starši odmora ne potrebujejo, ga lahko privoščijo otroku. Naj se razgiba in sprosti, kar ne bo škodilo niti vozniku in ostalim sopotnikom.

Ni potrebno, da se otrokom kupuje prenosne predvajalnike filmov, ob katerih bodo pot preživeli med gledanjem risank. Starši svojega otroka poznajo najbolj, zato mu že vnaprej lahko pripravijo »zabavni program«, ki mu bo ustrezal. Pri nekaterih bo zadostovala že otroška glasba in igrice s sodelovanjem staršev, opazovanje okolja, štetje mostov; pri drugih najljubše igrače. Pogosto uporabljena rešitev so tudi igrice na mobilnikih ali tablicah, kar pa se lahko hitro maščuje v obliki otrokove slabosti ali pa kasneje, ko bo namesto igranja na prostem želel ostati v zaprtem prostoru s svojim novim »elektronskim prijateljem«.